Nekega sončnega popoldneva 22 februar, 2012

Pust je bil letos zelo uspešen pri preganjanju zime. Pomlad se je skoraj začela prebujati. Prvi znaki otoplitve so že na daleč vidno pomanjkanje snega, nemarno blatne poti, luže, ki ponoči še vedno zmrznejo in so zelo zabavne, še posebej če nanje naletiš v čevljih z gladkimi podplati, in sonce, ki je že tako močno, da razmišljam o uporabi sončne kreme. Saj ne zaradi drugega, kot tega, da diši po morju

Največji dokaz, da se je zima zares končala, pa smo študentje. V Rožni se že razlega zvok kitare in razglašeno: “Pa si šlaaaa!!!”, malce preglasni komentarji ne tako zelo luštnih sosedov iz šestega štuka, ki sedijo zunaj na balkonu, kadijo in opazujejo nič hudega sluteče mimoidoče, in razjasneni obrazi, ker se je izpitno obdobje končno končalo. Uspešno ali ne … Saj ni važno, važno je, da imamo naslednje tri mesece drugačen razlog za bedenje ponoči!

In ko sem danes, še vedno mrtvo utrujena od včerajšnjega pustovanja, hotela popoldne vsaj malo “zalegniti”, sem imela slabo vest. Še zagrnjeno okno ni moglo pregnati dejstva, da je zunaj sonce. Pa vseeno sem bila pridna. Po desetih mesecih me je spet videl vrh Rožnika. In seveda se takoj oglasi tista melanholična nostalgija. “Ko so lipe cvetele in je bil maj” sva šla na sprehod na Rožnik. Travnik na vrhu je bil poln ivanjščic, ljudje pa dosti dosti manj oblečeni.

A že stari Rimljani so dejali: “Tempora mutantur nos et mutamur in illis”. Maj je minil, poletje je šlo, dvojina je dobila drugačno obliko, moda se je zamenjala. A sonce ostaja isto. Gleda nas in se nam smeji, kako ga lovimo in živimo samo za take dni, kot je bil današnji.

Dragi moji, želim Vam, da bi vedno znali izkoristiti take dni. The world can wait.

Za konec pa Vam podarjam še dve pesmi, eno sem našla čisto po naključju, druga pa me spremlja že kar nekaj let, od septembra do maja

http://www.youtube.com/watch?v=Y1zVaJ5WS7Y

http://www.youtube.com/watch?v=PyJ9hRkgCx4

Ostanite v cvetju,

Vaša Veroniqueee*

Kroženje 2 februar, 2012

… In spet sem tu, kjer sem bila nekaj mesecev nazaj … z morbidno romantičnimi komadi a-la I miss you lovim sence iz svojih nočnih mor, ker med izpitnim obdobjem se ponoči pač ne uči ali spi …

 

… In med čakanjem, da se mi končno odpre nebo in mi razsvetljenje pade na glavo, razmišljam o smislu in nesmislu tega vsakodnevnega pehanja za malenkostmi, ki na koncu tako ali tako ne štejejo nič … Ljudje smo ustvarjeni za kroženje. Sekiramo se, se učimo, kako se ne sekirati, se sekiramo, ker se nam tega ne uspe naučiti, delamo zato, da bi živeli, živimo zato, da bi delali, želimo nekaj Več … Ampak Tistega nikoli ne moreš zares doseči. Na koncu vedno ostaneš, kjer si začel.  Nekje na sredi  krožnice, s strtim srcem, točno tam, kjer si začel. A vseeno si dovolj mazohističen, da vedno znova vstajaš. Z vsem bitjem se oklepaš tiste majhne možnosti, da bi  lahko zares ljubil in bil ljubljen. Vedno znova in znova se potegneš na noge. Življenje te zabija nazaj, ampak ti hodiš proti toku. Valovi ti segajo čez glavo, a znova in znova zajameš zrak. In z vsakim vdihom postajaš močnejši. In potem spet pride val … Tako si ujet v krog padanja in dvigovanja. Okrog tebe pa življenje kipi, kipi in te zaliva.

In naenkrat najdeš roko. Okleneš se je in je ne spustiš več. Ne veš, točno, kdo je tisti, a se ga oklepaš. Veš, da se moraš držati, a ne veš, zakaj. Veš, da nočeš umreti, veš, da se boriš in da v tej bitki nisi sam. Kje je smisel? Verjetno ga sploh ni … A neka gola nuja po preživetju te sili verjeti, da nekaj Več obstaja.

 

 

Tale zapis je spet en malce reduciranih dnevniških zapisov, navdihnjen z vsemi dogodki zadnjih nekaj tednov, rezultat prenapetosti in pomanjkanja snega v po nekaterih špekulacijah zadnjem januarju sploh. Posvečen pa je dvema osebama, ki sta mi eni izmed dražjih, trenutno pa prestajata verjetno najtežje trenutke svojega življenja. 

Dragi moji, ne sekirajte se. Vedno je samo tako slabo, da je lahko še slabše, nikoli pa ni tako dobro, da ne bo moglo biti še boljše!

 

Še vedno vas imam rada, 

danes rahlo obupana V*