Spet je tu izpitno obdobje. No, skoraj, uradno se začne šele drugi teden. Ampak količina dela, ki ga imam že kaka dva tedna prej, mi ne daje ravno občutka mirnosti.
Je pa pričakovanje izpitov, vedno daljših večerov in krajših noči dovolj, da neprestano razmišljam o vseh stvareh, ki bi jih še lahko počela namesto učenja.
In ravno kakšen teden nazaj se mi je spet utrnilo nekaj, kar bi rada delila z Vami, dragi moji.
Vsi, ki me tudi drugače poznate, veste za moje zavračanje romantike v klasičnem pomenu besede. Rdeče vrtnice, plišasta srca, gledanje sončnega zahoda v dvoje, svečke povsod po stanovanju … Dobro, to zadnje vzamem nazaj, saj sem res velika ljubiteljica kurjenja (kar vprašajte mojo cimro, stalno nekaj cmarim in smradim naokoli 
)
Ampak bolj, ko se staram, bolj ugotavljam, da se v meni skriva nek konec romantične duše. Že navdušenje nad Disneyevimi risankami in dejstvo, da se vedno zjočem, ko gledam Pearl Harbor, verjetno odkriva mojo zatirano nežnejšo plat. Verjetno najsrečnejši človek na svetu sem bila verjetno prejšnji ponedeljek, ko me je zvečer nad Ljubljano pričakala popolna polna luna, velika kot krožnik in malce skrita za oblaki, kot iz kakšne stare grozljivke … Čista romantika … pa verjetno ne samo zame
… Želela sem napisati še več stvari, a sem ugotovila, da se vse preveč nanašajo na določene dogodke in ljudi, o katerih pa še zdaleč nisem pripravljena razmišljati …
Spisala sem še eno brezsmiselno razmišljanje, ki nima niti nobene umetniške vrednosti, ampak vse je boljše kot ukvarjanje z indeksi sonaravnega razvoja, ali, še slabše, modelom bolezni v Sloveniji …
Zdaj pa se javljam nazaj v realnost, Vam, dragi moji, pa prepuščam tole v obdelavo in predelavo. Vas pa iskreno prosim za kakšen namig, morda temo, s katero naj se ukvarjam v naslednjih dneh. Pa naj ne bo politična … ali pač?
Vedno Vaša
V*
