Rdeča luna po nekaterih prepričanjih prinaša nesrečo. Sama sicer ne verjamem v to, je pa res, da ima noč svojo moč, polna luna pa jo še potencira. In s tem moje melanholično razpoloženje, ki je vedno povezano s spomini.
Še en teden nazaj smo gledali v nebo in si peli: “Nočas je ko lubenica pun mjesec iznad Bosne”. No, vsaj jaz sem si, ko sem si pred neko sarajevsko kafano hladila glavo. Štirinajst dni nazaj pa smo takle čas v Užicah čakali na prve srbske pleskavice.
Balkan me je čisto zasvojil. Pokrajina, jezik, celo njihova domaća muzika … Vse se je nekako poklapalo v eno tako zame kar malo preveč kičasto sliko, za katero sem resnično vesela, da sem jo ujela.
Sončni zahod nad Vojvodino, užiške luči ponoči, razgled na Sarajevo, ki smo ga ukradli nekim potepuškim psom, bob steza z našimi podpisi v cirilici, pokrajina pred Knićem, gneča na beograjskih avtobusih, kafa z ratlukom, šiša z okusom po lubenici, vse to začinjeno s fantastičnimi ljudmi in jugoslovansko zastavo … dovolj, da se celo v meni zbudi košček romantike 
Ker se mi pa res ne da več nakladati, vam pa tudi ne brati, vam prilepljam komad, ki nas je spremljal vseh 10 dni … obširnejši potopis pa pride … enkrat …
Pola poljupca ti, pola poljupca ja
V*
