Že dolgo se nisem javila. Ampak zadnje tedne se mi dogaja … kaj dogaja, DOGAJA! Selitev v dva študenta, spoznavanje zanimivih ljudi, pričakovanje odhoda v Srbijo, vpis na faks, kuća-pos’o, prvi žuri … In kup prevzetih dolžnosti (ja, še vedno ne maram besede odgovornost … ampak poskusi naglasiti odgOvornost, pa dobiš cel nov pomen … ampak danes ne bomo moralizirali 
).
Skodelica čaja in glasba sta še vedno moja stalna spremljevalca. Prav tako pa zvezek in kuli …
… in surrealistična lepota jeseni, ki me vsako leto znova in znova preseneča … … in vonj po kostanju, ki te spremlja na poti čez Tromostovje … … in zlato listje, intenzivna barva trave in sonce, ki je ravno dovolj močno, da te prisili odložiti dolge rokave … … in šum vetra, ki odnaša listje z dreves, kitara, ki se sliši s sosednjega bloka, glas, ki sem ga čakala že od večnosti … … in skozi vsa jesenska občutja me spremlja … napol skrit v jutranji megli, napol skrit v večernem mraku … poljub, lahen kot dotik metuljevih kril, ki nič ne pomeni, pa mi vseeno predstavlja cel svet … … in vse, kar mi ostaja, so tri pike … negotovo, a sladko pričakovanje, da prihaja … kaj? kdo? kdaj? Ne vem, pa se niti ne sprašujem. Samo prepuščam se lenobnemu toku reke, ki me nosi proti neznanim obalam … … Just around the riverbend, never steady as the beating drum …
… Samo ob večerih, ko se z balkona zasliši smeh sosedov, po študentskem naselju pa odmevajo basi, se vprašam … kdo, kdaj, kje, zakaj?
September je za te stvari,
september je, da ti vzame vse,
česar več ni …
Nostalgična V*
/odlomki komadov so vzeti od Melodroma in Pocahontas/
