Tale zadeva je posvečena vsem mladim geografom in geografinjam, s katerimi smo se prejšnji teden pojali po Suhi krajini. Bilo je nepozabno 
Nekoč je živel mlad, nadobuden geograf, ki se je med študijem na Oddelku za geografijo Filozofske falultete Univerze v Ljubljani navdušil nad lehnjakovimi pragovi. Zato se je odločil, da jih bo proučeval v svoji zaključni seminarski nalogi. Nekega lepega poletnega dne se je odpravil v prekrasne suhokranjske konce. Občudoval je s soncem obsijane terase, na katerih se je koruza izmenjevala s krompirjem, mehke penice na gladini Krke in svetlo perje vinske trte. Obsedel je na robu vode, si sezul čevlje in noge potopil pod vodno gladino. Zaprl je oči in se prepustil veselim poletnim zvokom.
Nenadoma pa ga je zalil pljusk vode. Šokiran je skočil pokonci in v vodi za hip ujel srebrn odblesk. Pomel si je oči in še enkrat pogledal v skaljeno reko. “Presnete ribe,” si je mislil, se obul in se skozi hladno senco odpravil proti domu. Iz razmišljanja o deležu raztopljenega kisika v vodi ga je predramil smeh. Kot da bi cingljali kraguljčki, pripeti na srebrne kapljice rose, ki se utrinjajo z mladih bukovih listov v prvomajskem jutru. Obrnil se je proti vodi in spet ujel odblesk srebra na gladini. Na poti do doma ni več razmišljal o deležu raztopljenega kisika v vodi, niti ni čutil hladne sence, niti slišal šumenja Krke. V glavi mu je odzvanjal kraguljčkasti smeh in cel svet je dobil srebrnkast pridih.
Mladi geograf je od tistega usodnega dne pozabil na izločanje lehnjaka in lehnjakove pragove. Vse, kar je zapolnjevalo njegove misli, je bil kraguljčkast smeh. Vsak dan je hodil do zelene Krke in na njeni gladini lovil srebrne odseve. Ure in ure je zasanjano sedel na obali ali odsotno brodil po vodi. Zdramili so ga le redki odbleski srebra na valovih.
***
Rečna deklica z zvonkim glasom pa ga je tiho opazovala. Vsak dan ga je iskala, iz same prevzetnosti pa se mu ni izdala. Včasih je z gladkim srebrnim repom zamahnila po gladini in se zahihitala, ko je mladi geograf skočil pokonci. Počasi pa ji je ta nerodni študentek prirasel k srcu. Vedno dalj časa je ostajala v njegovi bližini, a pokazati se mu še vedno ni hotela.
***
Že naše babice so pravile, da prevzetnost vodi v pogubo. Tega se je zavedala tudi srebrna rečna deklica. Ko je opazila, da je mladi geograf iz dneva v dan postajal vedno bolj obupan in nesrečen, se je odločila, da se mu ne bo več skrivala.
***
Mladi geograf j eširoko razprtih oči obsedel na bregu. Žarki sonca, ki so se nagajivo igrali na gladini zelene reke, so ustvarjali ljubek okvir, v katerem se je izrisala najčudovitejša podoba. Dolgi rjavi lasje so se spuščali po hrbtu in mehko objemali svilnato kožo. Obrnila se je okrog. Sive oči so se smehljale in skozi polodprte ustnice so se svetlikali biserni zobje.
***
Kraguljčkasti smeh pa je v trenutku zamrl.
***
Mladi geograf je spoznal, da je ljubezen včasih bližje, kot si mislimo. Z lepo mlado geografinjo z Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru sta preživela nekaj čudovitih tednov ob merjenju hitrosti rasti lehnjakovih pragov. Namesto zlatih sta lovila človeške ribice in ob večerih opazovala, kako se navtični mrak spreminja v astronomskega.
***
Mala srebrna rečna deklica pa je tistega nesrečnega dne obležala, naslonjena na lehnjakov prag. Nikoli se ni odmaknila od tam. Najprej jo je obrasel mah, nato pa se je počasi spremenila v krhek kip iz lehnjaka. Še dandanes lahko ob nizkih vodah vidimo, kako se iz njenih oči zlivajo srebrne solze in kot kraguljčki zvončkljajoče kapljajo v zeleno Krko.
Pravljična*V
