Hiti v kutah 12 december, 2009

Končno imam spet pol ure časa, da uredim svoje misli in jih strnem v nekaj vam za zabavo in sebi v slavo No, no, saj ne bom pretiravala …

Veseli december se je začel tako polno, kot sem si le mogla želeti. Razsvetljena Ljubljana, vonj po kuhančku, cimetu in praženih mandljih, prazna denarnica … vse to prinaša vest, da se bliža božič … vse, kar mi manjka, je pol metra snega in novi škornji za gazenje po njem

December pa ne sme miniti brez kulture. Nekaj koncertov je že za mano, nekaj jih bomo še odpeli, predvsem pa so mi najbolj všeč tisti, na katerih se samo usedeš, se sprostiš in samo uživaš. Na enem takih sem bila ta četrtek. Gregorian … ne bom razlagala, kdo so, večina jih poznate, če jih pa ne, pa ne veste, kaj zamujate in kaj ste zamudili. Prva zelo pozitivna stran tega koncerta je bila, da je moj preljubi ata dobil karte zastonj! In sploh ni bilo več vprašanje ali Tinkara ali Gregorian. Pa še ata in mamo sem spravila v center in smo po 18 letih spet nekaj počeli sami

In potem … zatemnjen oder, tiha glasba in enoglasno popevanje … Osem postav na odru, s kapucami na glavi in laternami v rokah … In se je začelo. Za njihov performance ni drugega izraza kot popolnost. Ura in pol popolne usklajenosti pri gibanju, petju, pri vsem, kar so počeli. Največji hiti zadnjih 20 let v kutah. Bilo je res fantastično. Ko slišiš izbor svojih najljubših komadov v enem večeru, moraš izklopiti vse ostalo. Saj vam ne morem opisati, kako je bilo … lahko vam je edino žal, da vas ni bilo tam. Da ne govorim še o izredno simpatičnem klaviaturistu …

Za pokušino si poglejte tole, ampak to je samo zvok … pravi občutek je ostal v hali Tivoli.

V*

Spomin na maj 27 november, 2009

Tudi življenje je včasih lepo …

Prišel je čas toplejših dni.
Vedno raje sem zunaj, mesto lepše se zdi.
Sonce greje, zbuja se narava mlada.
Ceste polne so ljudi, tisti v plaščih so odšli.
Barve se prelivajo, svetloba vlada.
Kot dan zaljubljeni so vsi,
Tam objem, poljub, tam roka roko drži.
Veter nosi mi v uho: “Imam te rad. Imam te rada”.

A nato se odpro zaprašene strani.
In tiho vame vrne se, nežno objame in potre -
Spomin na Majo, na Majo in maj,
najin maj.

Srečen se sam sebi zdim, ko ležem v travo.
Le s priprtimi očmi zrem v daljavo.
Čutim veter v laseh nežno me boža.
In med prsti znajde se majhna roža.

A nato se odpro zaprašene strani.
In tiho vame vrne se, nežno objame in potre -
Spomin na Majo, na Majo in maj,
najin maj.

(Adi Smolar)

Na robu 26 november, 2009

Res lepo bi bilo vedeti, zakaj sem zadnje dni tako nervozna. Mar mi ve kdo pomagati? Na živce grem sebi in še tričetrt ljudi okoli sebe. Biti brez volje, brez navdiha, in kljub temu čutiti neznosno željo po tem, da bi bila koristna … popolna kombinacija za živčni zlom.

Pa za povečanje poznojesenske depresije (tole sem napisala 4 leta nazaj, pa mi je še vedno zelo pri srcu)

Bolečina … slabost, ki

prevzame vse telo.

Vsak dih je muka.

Ne dihaj, bolje ti bo!

Ne čuti, poskusi.

Saj je vseeno,

če prideš do konca

tukaj, zdaj.

Down the road …

Itak boš prišel tja.

Nekoč, nekdaj.

V*

danes … 19 november, 2009

Danes je zelo pomemben dan za Slovenijo … ZMAGALI SMO RUSEEEEEEE!!!!!!

Klanjam se vsem po vrsti, ki so se danes za nas podili po mariborskem stadionu, delali prevale, špage, se tepli, skakali, brcali …

za boljši filing pa še :

Utrip metulja 5 november, 2009

(še ena iz zbirke mojih kratkih zgodbic)

Sedela sem na oknu in opazovala rumene in oranžne luči, ki so razsvetljevale ulice pod mano. V rokah sem držala skodelico, v kateri je bil svojčas kakav. Počasi sem se spravila s police, si ogrnila jopo in šla iz hiše. Začela sem slediti lučem. Nočni zvoki so pronicali v mojo zavest. Monotono brnenje prometa na glavni cesti, hrum zadnjega večernega vlaka, hripavo lajanje v daljavi. Prisluhnila sem enakomernemu bitju svojega srca in šumenju krvi v ušesih. Prišla sem do velikega javorja in sedla podenj. Od nikoder se je dvignil hladni večerni veter. Naslonila sem se na hrapavo deblo in priprla oči. Rumene in oranžne luči so se sprijele v čudne packe svetlobe. Oči so se mi zasolzile. Takrat sem jo zaslišala. Kot odmev nekega oddaljenega, že davno minulega časa. Tiha glasba nedoločljivega izvora, ki je zvenela kot … Kot dotik ravno odpadlega lista z vodno gladino, ki čisto narahlo vzvalovi. Kot šum metuljevih kril, ko se v prvem poletnem jutru dvigne v pozdrav soncu. Kot misel na zvezdni utrinek, ki je ravno preletel nebo. Brez melodije je pela o peščenem zrnu na obali, o luninih žarkih, o prvem pogledu, ki ga nikoli ne pozabiš. Bila je pesem iz sveta, oddaljenega za pol srčnega utripa. Bila je odmev neke popolne resničnosti, v kateri ni napačnih odločitev, mrzlih pogledov in zapravljenih trenutkov.

Na lepem me je predirno zavijanje sirene vrglo nazaj v boleče glasen nočni mir. Od razočaranja sem skoraj zakričala, pa sem le stisnila zobe in obraz prepustila mrzlemu vetru, da je posušil solze. Hotela sem tja, v svet, oddaljen za utrip metuljevih kril. Spet sem hotela slišati tisti popolni zven, sožitje vseh zvokov, ki jih je uglasila Stvarnikova roka. Za trenutek sem se čez oranžno-rumen soj tehnologije zazrla v črno nebo prvobitnosti ter slepa in gluha za realnost okoli sebe stekla domov.

V*

Oranžni občutki 24 september, 2009

Ko se zaveš, da je poletja dokončno konec, ko so dolgi rokavi in dežnik spet obvezna oprema, ko te ne zbuja več sonce in ko te zunaj pričaka megla … In spet je prišla. Njeni žarki, ki blaten potok spremenijo v bakreno reko. Ki babicam na lase vrnejo lesk, ki so ga že zdavnaj izgubile. Ki zeleni travi dajo zlat pridih. Ta čudovita oranžna svetloba … Kot da bi se svet ovil v mehko tančico.

Zjutraj te skozi hladno meglo pozdravi mlečni privid sonca, ki pa je še dovolj močno, da popoldne ljudi prisili odložiti dolge rokave. In večeri postajajo krajši. Posedanja na kavi, sprehodi dolgo v noč in štetje utrinkov se spreminjajo v napete dneve pred zadnjimi roki, skakanja po faksu za tistih nekaj podpisov in premlevanja o prihodnosti. Tukaj in zdaj se spet spreminjata v nenehno borbo za boljši jutri.

Oranžna pa ostaja. In ostaja tvoj vonj, ki me zasleduje skozi oranžne trenutke ter v meni prižiga iskrice, ki jih niti mrzla jutranja megla ne more zadušiti. Ljubim jesen. Ker je moja, tvoja, najina.

V*

Landing in London (3 Doors Down) 22 avgust, 2009

I woke up today in London
As the plane was touching down
All I could think about was Monday
Maybe I’d be back around
If this keeps me away much longer
I don’t know what I will do
You’ve got to understand it’s a hard life,
that I’m going through

And when the night falls in around me
I don’t think I’ll make it through
I’ll use your light to guide the way
‘Cause all I think about is you

L.A. is getting kind of crazy
And New York’s getting kind of cold
I keep my head from getting lazy
I just can’t wait to get back home

And all these days I spend away
Ill make up for this I swear
I need your love to hold me up
When it’s all too much to bear

And when the night falls in around me
I don’t think I’ll make it through
I’ll use your light to guide my way
‘Cause all I think about is you

And all these days I spend away
Ill make up for this I swear
I need your love to hold me up
When it’s all too much to bear

And when the night falls in around me
I don’t think I’ll make it through
Use your light to guide the way

‘Cause all I think about is you.

M*V

Log Out of Reality 21 julij, 2009

I will write this post in English, because I dedicate it to my new friends from Montenegro. Because our language is a weird mix of Serbian, Bosnian, Croatian, Macedonian, German, Hungarian, Russian, and so on …, they don’t understand us at all. And here am I, trying to do my best in english .

Ok, let’s start at the beginning. It was half past 4 in the morning. Why the * we have to go so early? Ok, let’s go … And we were driving … And driving … And driving … And driving … Try to sit for like 10 hours and you will see, what the pain in the ass really means! And we were driving … And driving … You wouldn’t believe, how boring Croatia seems to me! All stones and rocks and far too much sun! We planned to came in Herceg-Novi about 6 o’clock pm, but we were far to quick and we would arrive there 3 hours earlier. So we decided to go to Dubrovnik. You really should see that city. Its old houses, Venetian architecture, narrow streets and blue sea make you fall in love with it. And the pizzas are also good .

And we were driving again. And driving. On croatian border we had to wait, because the policeman couldn’t except that our car is officially made for 7 people. When have we arrived to the montenegrian side, the first thing we sav, was – a cow! Real cow, tied to the light! What is the cow doing on the border crossing? Oh, it is used instead of the mower! I was laughing my ass off! I thought: “Well, this is Montenegro.” And we were driving again. I won’t tell you, what was coming to my mind when we were driving through Herceg-Novi. Because the kindness and hospitality of the people there compensates for all the bad roads. Our hosts were our father’s friend Nenad, his wife Nela and two sons. Me and my siblings have quickly learned that one of them is Filip. I hoped that they aren’t some annoying 10-years old kids, who have no idea of English, or some over 25 years old guys, who wouldn’t care to talk to us. But we were pleasantly surprised. When we were sitting outside our apartment, playing cards, tanned guy came to us and introduced himself as Filip. Ok, it seems cool to me! And we were sitting there, playing cards and another guy came. His name was Djordje. I thought I wouldn’t remember it. But I did .

The first night we went out. And the second. And the third. The forth evening we weren’t alowed, but we had a lot of fun watching Pirates of the Carribean. And the fifth. And the sixth. On our evenings on the beach next to the tunnel we have met like 10 guys and just 3 or 4 girls :). But they were all 17 or 18 … Too young for me, anyway . But those guys … I could sit and listen to them and just laughing. I also realised that if you haven’t been to a party in Montenegro, you don’t know what party really is!

But hanging out was not all that we have been doing. Our first day there we went  to a beach with a boat. It was great! Our private beach with cave and sea urchins … I had a nice chat with one of them. He liked me so much that he left two spikes in my arm. But it really didn’t hurt. But taking them out … that was a whole different story … And we went on. To a submarine parking lot. Believe or not, it is fantastic! A hole in a hill, filled with water. I felt like in a 007 movie . Then we went to another beach. Our parents went to a coffee an that lasted for 100 hours or so and we, poor abandoned children, were playing cards all day long. Čunek is the best game ever! And in the evening we went out, of course.

Second and third day. Sleeping ’till midday, watching movies, going to the beach at 5 pm, coming home at 8, going out at 10 and coming home after 3 am - this is the way that perfect holiday is spent! No more comments.  

Fourth day we had a real great time. But not everyone of us. We went to a beach, called Žanjice. And we went there by boat. The waves were just huuge! My mother, both sisters and one brother were terribly sick. The Spasić family, me and my second brother were just laughing. Filip, do you want a sandwich? But we all survived. And on the way back it was more fun, because me, Filip and Sašo were playing cards and sleeping in the boat, because we had enough space. And there is everlasting question: “Why is the rum always gone?”  :)

The last day in Montenegro we went to a trip around Boka Kotorska. It is absolutely wonderful! I could just drive around, taking pictures of that gorgeous nature and old towns. Kotor looks just like mini-Dubrovnik. I cannot describe all the beauties of Boka, my English is too bad. But If there exists a place for a perfect wedding, I think I have found it.

You can see, that I have fallen in love with Montenegro. The people are open, kind and friendly, the sea is warm and clean, the hills are green and the sunsets are in all colors of the rainbow. I admit, maybe I have found a hint of romantic in me.

 

But now I have to log in back to reality. The washing machine is waiting, and no other will do the laundry instead of me.

(Filip, now you can comment my bad English and fix all the wrong tenses )

 

Veronique*

Mesečnica 12 julij, 2009

Ob listanju starih zvezkov sem naletela na nekaj zelo zanimivih … lahko temu rečem pravljic? Nekaj sem jih objavila že na prejšnjem blogu, med drugim tudi tole. Ker pa starega bloga nihče več ne preglejuje (niti jaz ), mi verjetno ne boste zamerili, če se malo ponovim.

Na to zgodbico sem posebej ponosna, če pa je kaj za kaj, pa presodite sami. Saj veste, lastna hvala …

 

Nekega čisto običajnega večera se je vračala z obiska pri prijateljici. Polna luna je sijala nad strehami. Prav oboževala jo je. To skrivnostnost, ki je lahko nastala samo v njeni svetlobi. Celo sence so se videle. Ustavila se je in se zazrla vanjo. Srebrnkasta svetloba je objela njen obraz, kot da si ga lasti. Drobni žarki so ji nežno drseli po koži. Ko se je obrnila proti tlem, je vedela, da ni več sama. Opazovala je srebrne niti, ki so se igrale pod njeno kožo. Globoko je vdihnila in čutila je, kako ji srebro napolnjuje pljuča. Glavo ji je napolnila topa bolečina. Z roko si je potegnila po licu. Koža ni bila več gladka, ampak je zatipala brazgotino. S konicami prstov je drsela po spirali, ki se je začenjala nekje na robu lica in se končala pri očesu. Še enkrat je vdihnila hladen zrak in stopila naprej.

Prišla je domov. Mama jo je pozdravila in jo nekaj vprašala. Ni je slišala. Kot v sanjah je odlebdela v svojo sobo in legla na posteljo. Luna je sijala skozi okno in jo nežno objemala. Srebrne niti so se počasi dvigale z njenega lica in se v spirali dvigale proti izviru svoje moči. Njeno telo se je dvignilo iz postelje na tanki mreži iz spletenih luninih žarkov. Mama je pritekla v sobo in obstala med vrati. Solze so ji napolnile oči in počasi je stopila do hčere. Nekje v sebi je skrivala spomin na tisti davni večer, ko je Luni darovala življenje še nerojene hčerke, saj bi drugače  mala deklica umrla ob porodu. Nikoli pa ni zares verjela, da bo Luna kdaj res zahtevala plačilo. Zdaj pa ji je jemala edini zaklad. Zgrudila se je na kolena in z dvignjenimi rokami zaihtela proti nebu: “Vzemi mene, vzemi mene!”

Svetloba je za trenutek ugasnila, kot da si Luna jemlje trenutek za premislek. Nato pa je zasijala še močneje in objela tudi klečečo materino postavo. V vrtincu svetlobe ju je dvignilo. Hči je odprla oči in pogledala mamo. Tiho sta se spogledali in v njunih očeh sta se lesketala čista ljubezen in mir. Svetloba je postala še močnejša. Srebrna mreža se je spustila in obe sta padli na tla. Naenkrat pa se je stemnilo in ena izmed njiju je odprla oči.

Veronique*

Zelene pistacije 26 junij, 2009

Kot sem obljubila, imam za nadoknaditi nekaj tednov tišine …  pa nadaljujmo z mojimi umetniškimi poskusi =)

 

ZELENE PISTACIJE

Proč z zelenimi pistacijami!

Ne maram jih!

Ker so preslane,

ker razžirajo,

ker delajo luknje

v moje premehke organe.

Proč z zelenimi pistacijami!

Ker so zelene

kot tvoje oči,

ki razžirajo,

ki delajo luknje

v moje premehko srce!

V*