Utrip metulja 5 november, 2009

(še ena iz zbirke mojih kratkih zgodbic)

Sedela sem na oknu in opazovala rumene in oranžne luči, ki so razsvetljevale ulice pod mano. V rokah sem držala skodelico, v kateri je bil svojčas kakav. Počasi sem se spravila s police, si ogrnila jopo in šla iz hiše. Začela sem slediti lučem. Nočni zvoki so pronicali v mojo zavest. Monotono brnenje prometa na glavni cesti, hrum zadnjega večernega vlaka, hripavo lajanje v daljavi. Prisluhnila sem enakomernemu bitju svojega srca in šumenju krvi v ušesih. Prišla sem do velikega javorja in sedla podenj. Od nikoder se je dvignil hladni večerni veter. Naslonila sem se na hrapavo deblo in priprla oči. Rumene in oranžne luči so se sprijele v čudne packe svetlobe. Oči so se mi zasolzile. Takrat sem jo zaslišala. Kot odmev nekega oddaljenega, že davno minulega časa. Tiha glasba nedoločljivega izvora, ki je zvenela kot … Kot dotik ravno odpadlega lista z vodno gladino, ki čisto narahlo vzvalovi. Kot šum metuljevih kril, ko se v prvem poletnem jutru dvigne v pozdrav soncu. Kot misel na zvezdni utrinek, ki je ravno preletel nebo. Brez melodije je pela o peščenem zrnu na obali, o luninih žarkih, o prvem pogledu, ki ga nikoli ne pozabiš. Bila je pesem iz sveta, oddaljenega za pol srčnega utripa. Bila je odmev neke popolne resničnosti, v kateri ni napačnih odločitev, mrzlih pogledov in zapravljenih trenutkov.

Na lepem me je predirno zavijanje sirene vrglo nazaj v boleče glasen nočni mir. Od razočaranja sem skoraj zakričala, pa sem le stisnila zobe in obraz prepustila mrzlemu vetru, da je posušil solze. Hotela sem tja, v svet, oddaljen za utrip metuljevih kril. Spet sem hotela slišati tisti popolni zven, sožitje vseh zvokov, ki jih je uglasila Stvarnikova roka. Za trenutek sem se čez oranžno-rumen soj tehnologije zazrla v črno nebo prvobitnosti ter slepa in gluha za realnost okoli sebe stekla domov.

V*

Oranžni občutki 24 september, 2009

Ko se zaveš, da je poletja dokončno konec, ko so dolgi rokavi in dežnik spet obvezna oprema, ko te ne zbuja več sonce in ko te zunaj pričaka megla … In spet je prišla. Njeni žarki, ki blaten potok spremenijo v bakreno reko. Ki babicam na lase vrnejo lesk, ki so ga že zdavnaj izgubile. Ki zeleni travi dajo zlat pridih. Ta čudovita oranžna svetloba … Kot da bi se svet ovil v mehko tančico.

Zjutraj te skozi hladno meglo pozdravi mlečni privid sonca, ki pa je še dovolj močno, da popoldne ljudi prisili odložiti dolge rokave. In večeri postajajo krajši. Posedanja na kavi, sprehodi dolgo v noč in štetje utrinkov se spreminjajo v napete dneve pred zadnjimi roki, skakanja po faksu za tistih nekaj podpisov in premlevanja o prihodnosti. Tukaj in zdaj se spet spreminjata v nenehno borbo za boljši jutri.

Oranžna pa ostaja. In ostaja tvoj vonj, ki me zasleduje skozi oranžne trenutke ter v meni prižiga iskrice, ki jih niti mrzla jutranja megla ne more zadušiti. Ljubim jesen. Ker je moja, tvoja, najina.

V*

Landing in London (3 Doors Down) 22 avgust, 2009

I woke up today in London
As the plane was touching down
All I could think about was Monday
Maybe I’d be back around
If this keeps me away much longer
I don’t know what I will do
You’ve got to understand it’s a hard life,
that I’m going through

And when the night falls in around me
I don’t think I’ll make it through
I’ll use your light to guide the way
‘Cause all I think about is you

L.A. is getting kind of crazy
And New York’s getting kind of cold
I keep my head from getting lazy
I just can’t wait to get back home

And all these days I spend away
Ill make up for this I swear
I need your love to hold me up
When it’s all too much to bear

And when the night falls in around me
I don’t think I’ll make it through
I’ll use your light to guide my way
‘Cause all I think about is you

And all these days I spend away
Ill make up for this I swear
I need your love to hold me up
When it’s all too much to bear

And when the night falls in around me
I don’t think I’ll make it through
Use your light to guide the way

‘Cause all I think about is you.

M*V

Log Out of Reality 21 julij, 2009

I will write this post in English, because I dedicate it to my new friends from Montenegro. Because our language is a weird mix of Serbian, Bosnian, Croatian, Macedonian, German, Hungarian, Russian, and so on …, they don’t understand us at all. And here am I, trying to do my best in english .

Ok, let’s start at the beginning. It was half past 4 in the morning. Why the * we have to go so early? Ok, let’s go … And we were driving … And driving … And driving … And driving … Try to sit for like 10 hours and you will see, what the pain in the ass really means! And we were driving … And driving … You wouldn’t believe, how boring Croatia seems to me! All stones and rocks and far too much sun! We planned to came in Herceg-Novi about 6 o’clock pm, but we were far to quick and we would arrive there 3 hours earlier. So we decided to go to Dubrovnik. You really should see that city. Its old houses, Venetian architecture, narrow streets and blue sea make you fall in love with it. And the pizzas are also good .

And we were driving again. And driving. On croatian border we had to wait, because the policeman couldn’t except that our car is officially made for 7 people. When have we arrived to the montenegrian side, the first thing we sav, was – a cow! Real cow, tied to the light! What is the cow doing on the border crossing? Oh, it is used instead of the mower! I was laughing my ass off! I thought: “Well, this is Montenegro.” And we were driving again. I won’t tell you, what was coming to my mind when we were driving through Herceg-Novi. Because the kindness and hospitality of the people there compensates for all the bad roads. Our hosts were our father’s friend Nenad, his wife Nela and two sons. Me and my siblings have quickly learned that one of them is Filip. I hoped that they aren’t some annoying 10-years old kids, who have no idea of English, or some over 25 years old guys, who wouldn’t care to talk to us. But we were pleasantly surprised. When we were sitting outside our apartment, playing cards, tanned guy came to us and introduced himself as Filip. Ok, it seems cool to me! And we were sitting there, playing cards and another guy came. His name was Djordje. I thought I wouldn’t remember it. But I did .

The first night we went out. And the second. And the third. The forth evening we weren’t alowed, but we had a lot of fun watching Pirates of the Carribean. And the fifth. And the sixth. On our evenings on the beach next to the tunnel we have met like 10 guys and just 3 or 4 girls :). But they were all 17 or 18 … Too young for me, anyway . But those guys … I could sit and listen to them and just laughing. I also realised that if you haven’t been to a party in Montenegro, you don’t know what party really is!

But hanging out was not all that we have been doing. Our first day there we went  to a beach with a boat. It was great! Our private beach with cave and sea urchins … I had a nice chat with one of them. He liked me so much that he left two spikes in my arm. But it really didn’t hurt. But taking them out … that was a whole different story … And we went on. To a submarine parking lot. Believe or not, it is fantastic! A hole in a hill, filled with water. I felt like in a 007 movie . Then we went to another beach. Our parents went to a coffee an that lasted for 100 hours or so and we, poor abandoned children, were playing cards all day long. Čunek is the best game ever! And in the evening we went out, of course.

Second and third day. Sleeping ’till midday, watching movies, going to the beach at 5 pm, coming home at 8, going out at 10 and coming home after 3 am - this is the way that perfect holiday is spent! No more comments.  

Fourth day we had a real great time. But not everyone of us. We went to a beach, called Žanjice. And we went there by boat. The waves were just huuge! My mother, both sisters and one brother were terribly sick. The Spasić family, me and my second brother were just laughing. Filip, do you want a sandwich? But we all survived. And on the way back it was more fun, because me, Filip and Sašo were playing cards and sleeping in the boat, because we had enough space. And there is everlasting question: “Why is the rum always gone?”  :)

The last day in Montenegro we went to a trip around Boka Kotorska. It is absolutely wonderful! I could just drive around, taking pictures of that gorgeous nature and old towns. Kotor looks just like mini-Dubrovnik. I cannot describe all the beauties of Boka, my English is too bad. But If there exists a place for a perfect wedding, I think I have found it.

You can see, that I have fallen in love with Montenegro. The people are open, kind and friendly, the sea is warm and clean, the hills are green and the sunsets are in all colors of the rainbow. I admit, maybe I have found a hint of romantic in me.

 

But now I have to log in back to reality. The washing machine is waiting, and no other will do the laundry instead of me.

(Filip, now you can comment my bad English and fix all the wrong tenses )

 

Veronique*

Mesečnica 12 julij, 2009

Ob listanju starih zvezkov sem naletela na nekaj zelo zanimivih … lahko temu rečem pravljic? Nekaj sem jih objavila že na prejšnjem blogu, med drugim tudi tole. Ker pa starega bloga nihče več ne preglejuje (niti jaz ), mi verjetno ne boste zamerili, če se malo ponovim.

Na to zgodbico sem posebej ponosna, če pa je kaj za kaj, pa presodite sami. Saj veste, lastna hvala …

 

Nekega čisto običajnega večera se je vračala z obiska pri prijateljici. Polna luna je sijala nad strehami. Prav oboževala jo je. To skrivnostnost, ki je lahko nastala samo v njeni svetlobi. Celo sence so se videle. Ustavila se je in se zazrla vanjo. Srebrnkasta svetloba je objela njen obraz, kot da si ga lasti. Drobni žarki so ji nežno drseli po koži. Ko se je obrnila proti tlem, je vedela, da ni več sama. Opazovala je srebrne niti, ki so se igrale pod njeno kožo. Globoko je vdihnila in čutila je, kako ji srebro napolnjuje pljuča. Glavo ji je napolnila topa bolečina. Z roko si je potegnila po licu. Koža ni bila več gladka, ampak je zatipala brazgotino. S konicami prstov je drsela po spirali, ki se je začenjala nekje na robu lica in se končala pri očesu. Še enkrat je vdihnila hladen zrak in stopila naprej.

Prišla je domov. Mama jo je pozdravila in jo nekaj vprašala. Ni je slišala. Kot v sanjah je odlebdela v svojo sobo in legla na posteljo. Luna je sijala skozi okno in jo nežno objemala. Srebrne niti so se počasi dvigale z njenega lica in se v spirali dvigale proti izviru svoje moči. Njeno telo se je dvignilo iz postelje na tanki mreži iz spletenih luninih žarkov. Mama je pritekla v sobo in obstala med vrati. Solze so ji napolnile oči in počasi je stopila do hčere. Nekje v sebi je skrivala spomin na tisti davni večer, ko je Luni darovala življenje še nerojene hčerke, saj bi drugače  mala deklica umrla ob porodu. Nikoli pa ni zares verjela, da bo Luna kdaj res zahtevala plačilo. Zdaj pa ji je jemala edini zaklad. Zgrudila se je na kolena in z dvignjenimi rokami zaihtela proti nebu: “Vzemi mene, vzemi mene!”

Svetloba je za trenutek ugasnila, kot da si Luna jemlje trenutek za premislek. Nato pa je zasijala še močneje in objela tudi klečečo materino postavo. V vrtincu svetlobe ju je dvignilo. Hči je odprla oči in pogledala mamo. Tiho sta se spogledali in v njunih očeh sta se lesketala čista ljubezen in mir. Svetloba je postala še močnejša. Srebrna mreža se je spustila in obe sta padli na tla. Naenkrat pa se je stemnilo in ena izmed njiju je odprla oči.

Veronique*

Zelene pistacije 26 junij, 2009

Kot sem obljubila, imam za nadoknaditi nekaj tednov tišine …  pa nadaljujmo z mojimi umetniškimi poskusi =)

 

ZELENE PISTACIJE

Proč z zelenimi pistacijami!

Ne maram jih!

Ker so preslane,

ker razžirajo,

ker delajo luknje

v moje premehke organe.

Proč z zelenimi pistacijami!

Ker so zelene

kot tvoje oči,

ki razžirajo,

ki delajo luknje

v moje premehko srce!

V*

Nesmisli Norega Sveta 25 junij, 2009

In tja grem sam … glej, tam daleč spet se dani … (Siddharta: Napalm 3)

Ampak zora je res daleč. Moje oči je zastrla senca dvoma. Dvoma o sebi, o moji prihodnosti, o ljudeh, s katerimi živim … 

V najneprimernejšem trenutku odidejo in te zapustijo samega s kupom težav in idiotskih opravil, s katerimi se nimaš časa ukvarjati, pa se pač moraš. Nekdo se mora. Kot da že nimaš dovolj svojih skrbi, ko se ti podirajo vsi načrti za življenje, ko se  krhajo odnosi, ko imaš res preveč vsega v glavi. Moraš se učiti še vso srednješolsko matematiko, ki si jo že pred letom dni pozabil, skrbeti za to, da bodo tvoji predragi sorojenci pojedli vsaj en topel obrok, razmišljati o tem, kdaj, kako in kakšen bo prišel ta nori, neodgovorni pubertetnik domov, čakati, da stroj opere in lahko začneš obešati perilo … Pa se kdo še sprašuje, zakaj nočem imeti otrok?

In ko cel dan trepetaš v upanju na tisti ubogi sms in se zvečer razočarano spraviš pod odejo …  Ko ne veš, kaj, zaboga, misli? Strah te je samote, ampak ali je res vredno? Se je vredno sekirati zaradi nečesar, kar je bilo že na začetku obsojeno na propad? Ne upaš pa si naravnost vprašati … strah te je odgovora … Ki ga tako ali tako že veš …

In ko si razdvojen med lastnimi željami in realnostjo … Eno nedosegljivo, drugo nesprejemljivo … Je res čas, da se sprijazniš z neuspehom?

Najraje bi pritisnila DELETE ALL. To tipko pa so očitno pozabili vgraditi …

Raje se utapljam v glasbi in puščam, da mi čas polzi med prsti. Sekunde nezadržno tiktakajo mimo …

Potem pa pride pravi dvom. Si to lahko privoščim? E, pa smo že tam!

 Zakaj me vedno preganja ta idiotski občutek odgovornosti? Že ob sami besedi me strese. Sem res tako globoko potopljena v svet, ki ga gradijo zakoni in odgovornost? Zakaj se uklanjam nekim nesmiselnim idealom, ki niti niso moji? Ali se sploh upam upreti, živeti izven pravil in vsakdanjosti? Itak da ne! Ker me je nekje globoko v sebi strah neznanega.  Vzorce, po katerih živimo, sem vzela za svoje.

Zdaj pa si bom odprla steklenico nečesa hladnega in gremo dalje za knjige … Vase tlačiti še malo nesmislov tega norega sveta.

*zvezde pa še vedno obstajajo* 24 maj, 2009

Včasih pride dan, ko bi najraje vrgel vse nekam tja v eno gromozansko črno luknjo. Nihče ti ne paše, nikogar nočeš videti … Ampak vseeno se moraš delati prijaaznega, vljuudnega, se smehljati vsem naokrog … Globoko v sebi pa noriš. Ko si tako jezen, da komaj še dihaš in se ti para kadi iz ušes, svojemu bratu z nasmeškom ponudiš zajemalko, sestrici podaš solato, pa čeprav se tvoj nasmešek rojeva le ob misli na to, kako bi ji teklo olje za ovratnik iz prevrnjene sklede na glavi … Ko ti tvoj preljubi sošolec spet govori, da se ne sekiraj, saj je še vedno en rok … pa drugi … pa tretji … In ko ugotoviš, koliko je ura in ti ob tem postane slabo … Globoko vdihneš in se spomniš, da zunaj veter že razpihuje oblake. Nad njimi pa so večne, svetle in vedno prisotne. Zvezde, ki vedno ostajajo in obstajajo. Tudi za najtemnejšimi oblaki. In vem, da jih boš danes gledal tudi ti.

 

Veronique*

Klobčič volne 13 maj, 2009

In življenje se odvija kot klobčič volne. Nikoli ne veš točno, če bo tekla lepo, kot bi bilo treba, brez vozlanja in trganja. Včasih pa naletiš na pravi gordijski vozel. Nikakor ga ne moreš razvozlati. Kot pravi zmagovalec vzameš škarje in enostavno prerežeš. Pa je to dobra odločitev? Prerezati vezi s preteklostjo? To temo puščam odprto vam in  sebi v razmislek. Danes se mi na vašo srečo ne da komplicirati.

Zato pa se je meni uspelo prebiti iz zapletenega spleta dogodkov, ki so pripeljali do neslutenih rezultatov. Lahko rečem le, da sem resnično srečna. Moji klobčiči so se začeli razpletati in niti življenja se prepletajo z drugimi barvami, ki polnijo čudovito pletenino življenja. Po letih in letih nedokončanih koncev in strganih niti je moja volna le našla sorodne barve. Tudi tvoja se najde vmes. Mogoče le kot vmesna poživitev vzorca, ali pa je že tako prepletena z mojimi, da bi se le težko ločile. Vse niti pa so enako pomembne, saj skupaj pletemo edinstveno vez, ki nas bo še dolgo podpirala.

 

Veronique*

Trenutki omamne sreče … 7 maj, 2009

… je grafit, ki krasi steno ob poti z gradu proti Akademiji za glasbo. Navdihujoč napis, ob katerem za trenutek obstaneš …

 In spet se utapljam v vonju čokolade.

Počasi ga vsrkavam.

Meša se s krvjo v žilah.

Začutim sladko ščemenje v trebuhu.

Upam si odpreti oči.

In tam me čakajo nove podobe, neverjetne slike, ki si jih sploh ne moreš predstavljati.

Prebogate so za človeški um. 

Ustvariti jih je morala božanska roka.

Nore sanje se izrisujejo pred mojimi očmi in ne že dolgo ne sledim več vsem metuljem, ki neprestano letajo okrog moje glave.

V vsej tej eksploziji barv in občutkov pa je vedno prisoten en in edinstveni vonj.

Vonj po čokoladi me spremlja še takrat, ko se počasi vračam v sivi svet vsakdana.

Spominja me, da v vsem tem dolgčasu obstaja odrešenje.

Veronique*